Na dobrih temeljih varna hiša stoji

Temeljenje hiše je najpomembnejša faza pri gradnji. Kakovostni in pravilno zasnovani temelji so osnova za stabilnost in varnost zgrajene stavbe. Stavba je lahko odlično zgrajena in vrhunsko opremljena, toda če temelji niso kakovostni, je njena vrednost nična.

Vsi ostali deli stavbe, celo kletni zidovi, se lahko popravijo ali ponovno zgradijo, le temeljev ne moremo spreminjati. Zato pri projektiranju in izdelavi temeljev nikoli ne varčujemo, kajti ta faza gradnje ne prenese napak.

Vloga temeljev in temeljenja

Temelj je konstrukcijski element stavbe, ki nosi njeno težo in jo preko veznih elementov prenaša na temeljna tla. Trdnost tal, na katerih nameravamo zgraditi objekt, je običajno precej manjša od trdnosti materialov, ki jih bomo vgradili. Zato je pod vsakim objektom oz. pod njegovimi nosilnimi deli nujno treba izdelati temelje, ki nase enakomerno prevzamejo celotno obremenitev ter jo tako tudi prenesejo naprej na podložna tla. Edina zadosti trdna podlaga, v katero temeljev ni potrebno vgraditi, je kompaktna kamnina, na katero pa v praksi le redko naletimo.

Temelji torej prenesejo obremenitev nosilnih zidov, nosilnih stebrov in podpor na podlago, torej na teren, na katerem bo stal objekt. Minimalna debelina temeljev, skladno z EU normo, je 0,5 m.

Temelj poveže hišo s podlago in ji zagotavlja trdnost in stabilnost tudi v primeru manjših premikov tal. Pred projektiranjem in začetkom del je treba narediti analizo tal, v katera bomo zgradili temelj.

Že iz prakse so znane značilnosti tal določenih področij gradnje (na primer Ljubljansko barje, ki je močvirnato), kar je vodilo projektantu pri načrtovanju temelja, hkrati pa je ob oceni nestabilnosti tal, potrebno izdelati tudi geomehansko poročilo, da lahko statik izračuna temelje skladno s pogoji. To je še posebej pomembno pri večjih stavbah in na nestabilnih terenih.

Priprava na gradnjo temeljev

Pred gradnjo temeljev, torej ob izkopu za temelje, je potrebno dobro preučiti trdnost podlage ter morebitno prisotnost podtalnice. V primeru slabše nosilnega terena in podtalnice je treba preučiti ustreznost projektiranih temeljev hiše, detajlno raziskati sestavo in trdnost tal ter nadaljnje delo prilagoditi ugotovitvam s terena.

Ne le vrsta in jakost, tudi globina temeljev je zelo pomembna. Temelj mora biti pod točko zmrzali podlage, v primeru, da ni vkopan dovolj globoko, lahko pride do zmrzlinskih poškodb. To so poškodbe v betonu, ki nastanejo zaradi zamrzovanja vode in s tem nastanka kristalov ledu na njegovi površini. Vsaka ponovna zmrzal pomeni večje poškodbe temelja in prodira globlje v njegovo notranjost, povzroča obsežne poškodbe in s tem zmanjša njegovo nosilnost.

V naših krajih je globina zamrzovanja tal nekje med 0,7 in 1,2 m, torej morajo biti temelji vkopani najmanj na tej globini. Obstajajo razlike med primorskim področjem in gorskim svetom, ki jih je potrebno upoštevati pri projektiranju, v povprečju pa zadošča globina 0,8 m. Projektirana globina temelja je poleg tega odvisna od vrste tal, plazovitosti, podtalnice, vrste temelja in vrste objekta.

Vrste temeljev

Temeljenje je lahko plitvo ali globoko. Plitvo temeljenje se uporabi pri gradnji objektov na stabilni ali manj stabilni podlagi, medtem ko je globoko temeljenje potrebno v primeru zelo nestabilne podlage.

Plitvo temeljenje

Ločimo več vrst plitvega temeljenja: točkovni in pasovni temelji ter temeljna plošča.

Točkovni temelji se izvedejo na dobro nosilnih in malo stisljivih tleh. Z njimi temeljimo manj zahtevne objekte ali njihove dele, kot so stopnice, dimniki, daljnovodi.

Pasovni temelji so primerni za dobro nosilna in malo do srednje stisljiva tla. Izvedemo jih pri gradnji stanovanjskih hiš z masivnimi zidovi in montažnih hiš.

Temeljna plošča je nujno potrebna na slabo nosilnih in stisljivih tleh, vedno se izvede pri gradnji večjih in zahtevnih objektov. Je pa pogosta praksa, da se tudi pri gradnji družinskih hiš izvede temeljna plošča. Njena debelina je odvisna od značilnosti terena ter velikosti in teže objekta.

Globoko temeljenje

Globoko temeljenje je temeljenje na pilotih, uporabi pa se pri zelo zahtevnih in nestabilnih tleh, kot je na primer Ljubljansko barje. Gradnja na pilotih ni novost, uporabljali so jo že koliščarji v bakreni dobi, pa tudi Benetke so zgrajene na pilotnih temeljih.

Na vrsto temeljenja vpliva poleg lastnosti terena in obremenitev tudi vrsta objekta, njegova velikost, oblika in razčlenjenost, pa tudi predvidena doba uporabe (začasnih objektov ne temeljimo tako strogo kot stalnih).

Polaganje inštalacij

Po utrditvi gradbene jame najprej označimo potek inštalacijskih cevi in jih nato po načrtu tudi položimo. To so napeljave za vodo, elektriko in kanalizacijo. Po končanem polaganju cevi obbetoniramo in dodatno utrdimo s podložnim betonom ter jih tako zaščitimo pred pritiskom stavbe nanje.

Inštalacije moramo napeljati tudi v stavbo, zato morajo na določenem mestu vertikalno prebiti temeljno ploščo. Pri tem je lokacija tega vertikalnega preboja zelo pomembna, saj je povezana s predvidenimi napeljavami v stavbi.

Vpliv konstrukcijskega materiala na temelje stavbe

Temelj definira tudi predvidena teža stavbe, za katero ga projektiramo in zgradimo. Na trgu obstajajo različni materiali, iz katerih je lahko zgrajena konstrukcija stavbe – to so opeka, beton, porobeton, razni sistemi stiropornih zidakov, les, montažni sistemi.

Razlika v teži teh materialov je lahko zelo velika, zato je pomembno že med projektiranjem stavbe izbrati konstrukcijski material, s katerim bomo potem stavbo tudi v resnici zgradili. Še vedno se namreč dogaja, da po izdelanem projektu, predvsem pri gradnji družinskih hiš, investitor samovoljno izbere drug material.

Porobeton je namreč mnogo lažji kot na primer opeka ali beton, zato je lahko temelj vitkejši z manj uporabljene armature, kar prinese precejšnje prihranke.

Ključne faze gradnje temeljev

Prvi in verjetno najpomembnejši del gradnje hiše je gotovo gradnja temeljev, zato nas čaka kar nekaj dela, ki ga v grobem zajemajo naslednje faze:

1. Izkop
2. Priprava in utrjevanje gradbene jame
3. Postavitev vseh potrebnih instalacij
4. Opaževanje
5. Postavitev armature in izvedba nadzora postavitve
6. Betoniranje
7. Hidroizolacija postavljenih temeljev
8. Toplotna izolacija (položi se pod temeljno ploščo ali le ob straneh, odvisno od predvidene energijske učinkovitosti hiše)
9. Končni nadzor

Zaradi izjemne pomembnosti kakovosti temeljev za varnost in stabilnost objekta, je treba med njihovo gradnjo in po njej izvajati nadzor. Usposobljeni strokovnjak, nadzornik gradbenih del, običajno preveri položeno armaturo pred zalitjem temeljev. Nadzor pa je priporočljivo izvesti tudi potem, ko je temelj zgrajen, da izvajalec lahko odpravi morebitne pomanjkljivosti.

NAPAKE PRI TEMELJENJU

Razpokani zidovi in drugi konstrukcijski elementi v stavbi so običajno, razen če objekta ni prizadel hujši potres, posledica nekakovostnih temeljev. Napake imajo včasih svoj izvor že v projektni dokumentaciji, v kateri temelji niso pravilno načrtovani. Vzroke pogosto iščemo tudi napačni oceni stabilnosti terena ter nenazadnje tudi v slabi izvedbi.

Najpogostejša napaka je, da izvajalec »pozabi«, da je temelj sestavni del stavbe, zato mora tudi na tem mestu poskrbeti za pravilno izvedeno toplotno izolacijo.

Druga zelo pogosta napaka je slaba ureditev drenaže, torej odvajanja vode, ki zaščiti temelje pred podtalnico. Drenažni kanal mora biti globlji, kot je spodnji rob temeljev stavbe.

V preteklosti je bila pogosta napaka tudi neustrezna in pomanjkljiva hidroizolacija, danes pa je težava predvsem v slabi izvedbi.

Temelji so najpomembnejši del stavbe, saj zagotavljajo njeno varnost in stabilnost, pa tudi varnost njenih uporabnikov. Napake pri temeljenju je kasneje zelo težko ali pogosto celo nemogoče odpraviti, kar vpliva tudi na vrednost stavbe v prihodnosti. Zato mora biti temeljenje vsakega objekta, naj bo to velik industrijski objekt ali pa družinska hiša, projektirano in izvedeno premišljeno in kakovostno.